Čas je že bil, da Zlati izpolnim obljubo, da bo tokratno jadralsko potepanje po Grčiji bolj sproščeno, kot je sicer navajena z menoj.

Zadnje tri dni se potepava na kratke proge okoli juga Sitonije, srednjega prsta večjega polotoka Halkidiki. Veliko peščenih in prodnatih plaž je tukaj v po zalivih v okolici, da si za skoraj vsak veter lahko izbereš kakšno, kjer si na obali sam ali pa skoraj sam.

In ko smo že pri srednjem prstu, te dni nam ga je enkrat energično pokazal Francoz, ko smo mu na sidrišču prijazno pomahali, ko je plul mimo. Ne vem, kaj mu je rojilo po glavi, a druge razlage za to njegovo potezo si nisem mogel domisliti, kot da najbrž ne pozna zastav nekaterih srednjeevropskih slovanskih narodov :).

Danes sva se z Zlato po precej zajetnih valovih preselila na vzhodno stran Sitonije in sidro spustila v zalivu Sikias, na severnem koncu, kjer so bili valovi dopoldne manjši. Proti večeru pa, ko so se valovi iz severovzhoda unesli, sva se preselila v vasico Skala Sikias na jugu zaliva in našla prostor ob vaškem pomolu.

Morje je tukaj končno dovolj toplo, da dlje časa zdržim pod vodo in lahko čistim trup barke, ki je (bil) na debelo obraščen s školjkami. Prejšnji lastniki barke so si izbrali bel proti-vegetativni premaz, ki ga imajo alge na žalost rajši kot temnejše barve, in ko se na trupu najprej zarastejo alge, jim kmalu sledijo tudi školjke. Lesena lopatka za obračanje palačink, ki mi je služila za strganje školjk s trupa barke, se je po dveh dneh popolnoma obrabila, zato poslej za strgalo uporabljam kovinsko, s katero mi gre delo še lažje od rok, le bolj previden moram biti, da ne delam prask po trupu barke.

Ob podvodnih aktivnostih ostane veliko časa tudi za kopenske aktivnosti, saj je narava tukaj zanimivo divja, robata in drugačna, današnji zaliv z zaobljenimi granitnimi skalami, pa bi v mislih brez težav lahko prestavil na Sejšele ali pa v Skandinavijo, na katero me tukajšnja pokrajina zelo spominja.

Sveta gora Atos z istoimenskim polotokom, ki je na fotografijah v ozadju, kar kliče po obisku.